Matevž Goršič
glasbeni pedagog /skladatelj
1. Veni, Veni Emmanuel
2. Angels We Have Heard On High
3. A Child This Day Is Born
4. Dva Andjela šetaše
5. Sing and Say Halleluyah
6. Resonet in laudibus
Božična kantata skladatelja Matevža Goršiča je vokalno inštrumentalno delo za zbor, simfonični orkester in jazz/rock ansambel. Delo je nastalo v sodelovanju s Hišo kulture Celje in je prvo tovrstno skladateljevo delo. Skladbe so pisane v različnih glasbenih slogih, saj se je skladatelj s tem poskušal dotakniti različnih glasbenih kultur, različnih verskih ločin, ki jih združuje krščanska cerkev. Tako je prva skladba Veni, Veni Emmanuel pisana v katoliškem duhu. Gre za znano adventno besedilo iz 12. stoletja, ki se večkrat uporablja, kot priprava na božični čas.
Druga skladba je Angels we have heard on high in je pisana v duhu anglikanske protestantske cerkve. Besedilo , ki je že večkrat uglasbeno izhaja iz evangelija po Luki. Tretja skladba A child this day is born je pisana v duhu gospel (evangelij) glasbe. To je glasbena zvrst, ki se je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja razvila v ZDA. Izhaja iz tradicionalne črnske duhovne pesmi in bluesa. Najbolj je razširjen znotraj ameriške baptistične cerkve. Pravoslavna cerkev je ena od treh najbolj razširjenih krščanskih ločin, zato se je skladatelj odločil napisati obdelavo srbske pravoslavne himne. Dva andjela šetaše je ena najlepših srbskih božičnih pesmi, katere avtor pa žal ni znan. Sing and say halleluyah je prevod arabskega besedila, ki je sestavni del božične maše v sklopu sirske ortodoksne krščanske liturgije. Ta krščanska cerkev je tudi ena izmed bolj razširjenih krščanskih ločin, zato se je skladatelj odločil predstaviti del božičnega vzdušja tudi v arabskem melosu. Zadnja, sklepna skladba je zopet katoliška – Resonet in laudibus (Naj odmeva glas hvale). Gre za koral iz 14. stoletja, katerega je med drugim uglasbil tudi Jacobus Gallus.
Povzetek iz članka v Novem tedniku 24. 12. 2010, publicista Branka Stamejčiča
Božična pravljica v produkciji kulturne naveze Triangel presegla sicer visoka pričakovanja.
Kulturna naveza treh občin, ki se je poimenovala Triangel, je na odrih velenjskega doma kulture, Celjskega doma in Doma II. slovenskega tabora v Žalcu stkala Božično pravljico, ki je bila celo bolj pravljična od največjih pričakovanj.
Človeku včasih preprosto zmanjka besed in presežnikov, s katerimi bi opisal vzdušje, bogastvo in lepoto, ki jo je doživel. To se je pripetilo ob Božični pravljici celjske hiše kulture, Festivala Velenje in žalskega zavoda za kulturo, šport in turizem. Naveza Triangel je že s prvim skupnim projektom razkošno pokazala na produkcijski potencial tega na kulturnem zemljevidu Slovenije pogosto po krivici prezrtega območja. Z občutenim koncertom božičnih pesmi v izvedbi otroškega pevskega zbora velenjske glasbene šole, zbora Antona Schwaba in komorne glasbene zasedbe celjske hiše kulture ter džez rok zasedbe Tuned fish so izvajalci občinstvo popeljali v čas pričakovanja, v čas čudežnega rojstva Božjega sina, čas miru, razumevanja med različnimi kulturami in adventa. A vse to je bil šele uvod v Božično kantato celjskega pianista, glasbenega pedagoga, glasbenika in komponista Matevža Goršiča. S šestimi skladbami nas je v prepletu pričakovanja božičnega čudeža popeljal od Evrope do Amerike, od Balkana do zaprašenih vatikanskih hodnikov, vse do arabskega sveta. Z enim samim izročilom – glasba je univerzalna in sposobna premostiti verske, kulturne, jezikovne in vse druge razlike.
Celjski škof dr. Stanislav Lipovšek je bil presenečen in vesel, da je bil na enem od treh koncertov. »Čestitam vsem, ki so pripravili ta spored, ta genus, sestavljen iz klasike, od korala do najsodobnejših glasbenih prijemov, ki nagovorijo zlasti mlade. Kako so se razživeli in mi starejši tudi, ganili so nas do solz. In ne pozabimo na besedila, ki so biblična, od latinščine do arabščine. Užival sem tudi v tem mednarodnem kontekstu, ki je pokazal bogastvo praznovanja božičnega praznika po vsej Evropi in ostalem svetu. Hvaležen sem in marsikje bom povedal, kaj lepega znamo pripraviti v Celju.«
Fuzija zborovskega petja, komornega orkestra in rok benda je, upam si to zapisati, pokazala luč prihodnosti. Oba zbora, tako velenjski otroški pod taktirko Manje Gošnik Vovk kot zbor Antona Schwaba, ki mu je dirigirala Alenka Goršič Ernst, sta bila vrhunska. Orkester hiše kulture je kljub številčni skromnosti dokazal moč sestava iz poklicnih glasbenikov in študentov glasbe. Solisti Tanja Ravljen, Kristina Strašek, Aljaž Pavlin in Sergije Lugovski ter pevka Tuned fish Nuša Ofentavšek so briljirali.
Kantata Matevža Goršiča je zanimiv niz melodij glavnih krščanskih ločin. Uporabil je glasbene adventne motive pravoslavne cerkve, vzhodne asirske cerkve, protestantske, baptistične in seveda rimokatoliške. Motive je preoblekel v sodobno zelo prijetno glasbeno govorico. Božični duh prihaja skozi te zvočne kulise drugače, a zelo zanimivo. Ustvaril je veliko, za izvajalce sicer naporno delo, spoj zvočnosti bolj popularnih melodij, a predstavljenih z vso resnostjo, kot jo zahtevajo božični napevi sakralnih vsebin, ki določajo naše glasbeno izročilo od začetkov do danes.«
Gregor Deleja.